S soncem obsijana Martinova sobota je bila kot nalašč za potepanje po slovenski Istri. Ko je bilo sonce najvišje na nebu, je v Rodik pripeljal eleganten, rdeč starodobni ameriški avtobus s premično prozorno panoramsko streho izdelan leta 1986, ki je požel val navdušenja. Vkrcali smo se, se zapeljali z njim en krog po vasi in nato krenili proti Istri. Vožnja s takim avtobusom je prav posebno doživetje in mi smo ga še dodatno popestrili s harmoniko in petjem.
Najprej smo se ustavili pred vinsko kletjo in oljarno Santomas, ki se nahaja v mirni vasici Šmarje pri Kopru. Vinogradniško – oljkarska kmetija Ludvika Nazarija Glavine se nahaja na triindvajsetih hektarjih vinogradov in petih hektarjih oljčnikov, kjer pridelujejo vrhunska vina, refošk in malvazijo in znamenito oljčno olje, vse združeno pod blagovno znamko Santomas. Ob prihodu nas je najprej očaral ogromen objekt, zidan iz velikih kamnitih blokov istrskega peščenjaka, ki spominja na trdnjavo ter razgledni stolp, ki je simbolično enake višine kot zvonik šmarske cerkve. Sledil je voden ogled ene najbolj sodobnih oljarn v Istri. Spoznali smo postopek pridelave oljčnega olja v vseh fazah pridelave. Prijetna vodička nas je popeljala še skozi postopek pridelave vrhunskih vin ter nam razkazala vinsko klet. Zaključili smo s pokušnjo njihovih odličnih vin in oljčnega olja.
Starodobni avtobus nas je popeljal še v Marezige, v Deželo refoška, kot ji pravijo domačini, kjer smo se ustavili v prvi Vinski fontani v Sloveniji s čudovitim razgledom na Koper in zaledje. Tam nas je čakala izvirna sadna in suhomesna pogostitev in vsak od nas je dobil še lično torbico s kozarcem in žetoni za pokušnjo vin iz Vinske fontane.
Ker nas je čas preganjal in je sonce že počasi zahajalo, smo morali naprej. Odpeljali smo se proti eni najstarejših vasi v slovenski Istri, zgrajeni v značilnem istrskem slogu in zaščiteni kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Že v trdni temi smo prispeli v Abitante, v odročno vasico v zaledju Istre, tik ob meji s Hrvaško, v kateri živi samo še nekaj prebivalcev. V najboljših časih je tu živelo do 150 ljudi. Kamnite hiše, nekoč polne življenja, danes samevajo, skrite za grmovjem in poraščene z bršljanom. Sprejel nas je domačin Graciano Perič, ki nas je popeljal po vasi. Pripovedoval nam je o vasi, njeni zgodovini, značilnostih in neizmerni želji, da bi to vasico ponovno obudili in jo postavili na turistični zemljevid. Na koncu nas je povabil še v svojo domačijo in nam kot dober gostitelj postregel z domačim narezkom in vinom iz njegovih trt.
Razigrani in dobre volje smo se vračali nazaj v Marezige. V gostilni Karjola nas je že čakala obilna večerja. Po večerji smo se lahko še zavrteli ob zvokih žive glasbe in prijetno podružili. Lahko bi ostali kar tam vse do jutra, vendar smo v programu imeli še eno destinacijo in sicer martinovanje pod velikim šotorom v Kopru. Tam nas je v množico in v plesne ritme popeljal Luka Basi in skupina Tequila. Kot bi mignil je prišla ura našega odhoda domov. Nasmejani, polni energije in prijetnih vtisov smo se vračali z našim starodobnim avtobusom proti domu.
Ponovno smo dokazali, da smo Rodičani vedno pripravljeni na akcijo in da tam, kjer se pojavimo vedno naredimo žur. Takšni dogodki, kot je martinovanje nas povezujejo, nam dajejo motivacijo in zagon, da lahko s skupnimi močmi in sodelovanjem izpeljemo vse dogodke, ki si jih v Rodiku zastavimo.
Za TD Rodik, Judita Klun
Foto: Irena Cek Babič
